Zapisano 13. maja 2009
Ko odhajajo legende...
... se v ljudeh nekaj dogaja, marsikdo se počuti, kot da se mu je odtrgal del telesa, čutiš praznino, čeprav človeka osebno sploh nisi poznal. Spomnimo se samo Tita, ki smo ga poznali vsi, osebno pa le posamezniki, ampak je kljub temu cela takratna Jugoslavija plavala v solzah. Vendar naš playboyski maršal ni bil edini, za katerim so tekle reke solza, evforija je vladala tudi takrat, ko so na vrata nebes ali pekla potrkali Freddy Mercury, Toše Proeski, Rock Hudson... Tudi svet frizerstva izgublja svoje heroje in legende in 6. maja nas je zapustil so-ustanovitelj legendarnih Toni&Guy, prav tako legendarni GUY MASCOLO.

The Mascolo Brothers: ANTHONY, TONI, BRUNO in GUY MASCOLO+

Guy (s pravim imenom Gaetano) Mascolo še zdaleč ni bil medijsko tako izrazit kot njegov mlajši brat Anthony, sicer ikona sodobne frizerske scene, celo brat Toni se je več pojavljal na očeh javnosti. Tihi človek iz ozadja, ki je za prioriteto življenja najbolj poudarjal družino in nogomet, pa je morda najbolj zaslužen, da so davnega leta 1963 na svet "privekali" Toni&Guy. Skupaj s starejšim bratom Tonijem (s pravim imenom Giuseppe) sta se frizerskih spretnosti naučila pri svojem očetu Francescu in kot starejša najstnika že bila dovolj drzna, da sta odprla svoj prvi salon. Čeprav le v južnem predmestju Londona, vendar pod njunima novima angleškima imenoma - in tako se je začela zgodba o TONI&GUY. Čez nekaj let sta se jima pridružila še mlajša brata Bruno in Anthony, medtem ko se jim je najmlajši brat Andrea pridružil šele leta 1980, ko se je družina Mascolo odločila podati preko Velike luže v ZDA.
S svojim izvrstnim tehničnim znanjem in prirojenim italijanskim šarmom in občutkom za estetiko so bratje Mascolo predstavljali odlično protiutež takratnemu britanskemu geometričnemu stilu, ki je dominiral v 60-ih, novo tržno nišo so spretno zapolnili s svojim street-fashion stilom, ki se je ohranil vse do danes. Prvi salon v središću Londona so odprli v sredini 70-ih let, kmalu zatem tudi akademijo, vse ostalo je zapisano v analih sodobne frizerske zgodovine. Toni&Guy so postali mednarodni frizerski gigant in nastopil je trenutek za pohod čez ocean. Tja sta krenila Guy in Bruno, prav v trenutku, ko so Toni&Guy predstavili tržišču svojo blagovno znamko Tigi. Tudi to nadaljevanje je zapisano v analih sodobne frizerske zgodovine. Njihova rast in širitev na vse kontinente je počasi postajala tako nevzdržno velika in verjetno tudi nekontrolirana, da je preprosto moralo priti do eksplozije v družini. Guy, Bruno in Anthony so globalno prevzeli Tigi, Toni in hčerka Sascha pa kontrolo nad blagovno znamko Toni&Guy.
In tako smo se počasi sprehodili do današnjih dni, ko se je Guy končno želel več ukvarjati s svojimi hobiji. Vsi štirje otroci so odrasli, svojega frizerskega naslednika je našel v sinu Zaku. Oboževal pa je še nogomet, glasbo, slikarstvo, bil je odličen kuhar, pravi italijanski papa. Vendar mu mati Usoda preprosto ni namenila te sreče, da bi v zlatem obdobju življenja užival v zgodnjem jutranjem soncu in večernih igrah z vnuki. Močan in usoden srčni napad je prekinil njegovo bogato življenje, ugasnilo je življenje legende.
Imel sem srečo in čast, spoznati Guya Mascola osebno, pred nekaj leti v Stuttgartu. Pravzaprav je bilo v tisti majhni in zakajeni italijanski špagetariji kar cel kupček Mascolov, tudi Toni, Anthony, Sacha, Christian, Zak in seveda Guy. Prava faca, vam povem, tale Guy, morda najbolj nabrit med vso žlahto, čeprav je to plat svojega značaja zelo spretno skrival pred očmi javnosti. Raje je višek energije porazdelil med familijo, svoje ljubiteljske dejavnosti in prijatelje. Toni&Guy so ob njegovi smrti uradno zapisali, da se ga bomo spominjali kot čudovitega človeka in lahko vam zatrdim, da je to res. 
Naj ga angeli čuvajo, kamorkoli se je že podal, legende sicer odhajajo, vendar na drugačen način večno ostajajo med nami, je prepričan
ROMAN HLEP.


In memoriam GUY Gaetano MASCOLO 1944 - 2009


Zapisano 20. marca 2009
Slovo od prijatelja je vedno…
… boleče, na vso srečo pa so takšni trenutki redki. Redki zato, ker nihče nima dosti prijateljev, morda bolj ali manj dobre znance, včasih pa se v življenju le zgodi, da srečaš nekoga, ki mu je namenjena lepa vloga, biti tvoj prijatelj. Ta beseda ima namreč globlji pomen kot se v vsakdanjem življenju uporablja in morda nehote tudi zlorablja in šele v določenih trenutkih se je popolnoma zaveš. Takrat, ko ti življenje sploh ni postlano z rožicami in ti večina t.i. frendov preprosto obrne hrbet. Takrat, ko spoznaš resničnost tistega znanega ljudskega reka, da le v stiski spoznaš pravega prijatelja. In ko ugotoviš, da »tapravih« ni običajno niti za prste ene roke.

Gusti je bil eden od tistih ljudi v mojem življenju, s katerim sva se že ob prvem srečanju »prepoznala«. Prepoznala v smislu, da bo najino poznanstvo preseglo okvire običajnega poslovnega odnosa in tako je počasi resnično preraslo v prijateljski odnos. Čeprav se zaradi narave najinega posla nisva prepogosto srečevala, je pa takrat bilo iskreno, simpatično, duhovito, nabrito. Bili pa so trenutki, ko je vsak od naju imel občasno tudi bodičasto pot in takrat sva si pomagala. Ne z denarjem, ampak z moralno podporo in besedami, ki so pomenile več kot milijon evrov in v takšnih trenutkih se vsak človek zave, kaj pomeni imeti prijatelja, ki mu lahko zaupaš.
Sicer pa je Gusti resnično bil naš Gusti, kot so ga rade poimenovale frizerke. Vse tiste, ki jih je navdušil za salonsko uporabo profesionalne lasne kozmetike Londa kot tudi tiste, ki so z njim preprosto rade samo klepetale. Rado ga je imelo mlado in staro, dekleta in dame, celo poslovna konkurenca ga je omenjala le v superlativih. In če bi lahko nekoga v segmentu frizerstva tako poimenovali, je bil Gusti nedvomno edini, ki si je lahko lastil titulo »ljudski«. Morda je k temu prispeval njegov umirjeni karakter, morda smisel za humor, morda tudi videz dobrodušnega medvedka. Vsekakor pa je s slovenske frizerske scene občutno prehitro odšel nekdo, ki bo za seboj pustil veliko praznino. In le zakaj vedno prehitro odhajajo dobri ljudje, tisti drugi pa ostajajo, se sprašuje 
ROMAN HLEP.
 
In memoriam GUSTI ŠEPETAVC 1952 - 2008